Seitei iaido

Je japonska borilna veščina mečevanja. Utemeljuje se s tekočim, hitrim in kontroliranim izvlekom meča iz saye, posekom nasprotnika, brisanjem krvi z rezila in vračanjem meča v sayo. Uči se hitra in precizna kontrola japonskega meča (nihontō), katane, znane po celem svetu po svoji ostrini, nevarnosti in hkrati tudi lepoti. Trenira se kondicija, refleksi, natančnost in splošna konstitucija telesa. Cilj je mojstrsko obvladanje katane (boriti se z mečem in ne proti njemu), kot tudi znanje kako držati meč v miru – preplet dinamike in statike. Uči se mečevanje, izvirno borbeno znanje elitne bojevniške kulture.

Izraz iaido se direktno prevede kot »pot miselne prisotnosti in takojšnje reakcije«.

Primarni poudarek IAIDO-ja je doseči psihološko stanje »prisotnosti«(i), biti umirjen v sedanjem trenutku in se zavedati vsega kar se dogaja v okolici, čutiti utrip okolice in življenja. A hkrati biti pripravljen nemudoma reagirati na nenaden napad nasprotnika, tj. »takojšnja reakcija«(ai). Trenira se v različnih borbenih pozicijah, kot tudi iz množice vsakdanjih sedečih in stoječih pozicij. Sposobnost reagirati iz kakršnekoli pozicije je bila visoko cenjena in celo zahtevana vrlina samurajev.

“I”

predstavlja fizično manifestacijo uma in telesa, nadzor nad njima v določenih situacijah, ter pomen ali bit jaza.

“AI”

pomeni sposobnost hitrega prilagajanja na določene življenjske razmere, harmonija posameznika z okolico, odgovornost. Pomeni tudi, da posameznik poseduje moralni pogum, etično veličino, metafizično inspiracijo, da postane eno z vesoljem, s stvarstvom.

“DO”

označuje stezo, pot, ki ji sledimo v življenju.

Učenje iaida je osnovano na izvajanju kat, ki so zamišljene kot borilne tehnike proti enemu ali več namišljenih nasprotnikov. Pri izvajanju kat je velika pozornost namenjena natančni izvedbi vsakega giba, drži telesa, osredotočenemu pogledu k namišljenemu nasprotniku ter zbranosti in prisotnosti, ki ju imenujemo zanshin.

Začetniki začnejo vaditi z lesenim mečem (bokken), kasneje pa z nenabrušenim mečem (iaito). Izkušeni učenci na višjih nivojih lahko uporabljajo nabrušen kovinski meč (shinken). Skozi vadbo iaida učenci razvijajo umsko in fizično moč ter popolnost gibanja.

Iaido je v 16. in 17. stoletju na Japonskem razvil Hayashizaki Shigenobu in se je sprva imenoval iaijutsu. Izraz iai-do se je pojavil zaradi splošnega trenda med japonskimi borilnimi veščinami, ki so pripono -jutsu zamenjale z -do, da bi se poudarila filozofska oz. duhovna komponenta veščine.

Obstaja veliko različnih ryu-ha ali iaido šol. Najbolj znane so Muso Jikiden Eishin Ryu, Tamiya Ryu, Muso Shinden Ryu, Hoki Ryu … V našem doju vadimo Muso Jikiden Eishin Ryu, ki je najbolj razširjena šola iaida na svetu. Več o omenjeni šoli tukaj.

Oprema

Meči

iaito (居合刀) – vrsta mečev (nenabrušenih), ki se uporabljajo za vadbo iaida (dobesedni prevod je: rezilo/meč za iai). Izraz je dokaj nov, zgodovinsko se nenabrušenemu meču reče mogito (模擬刀), “nepravo rezilo/meč”. Iaito skovan na Japonskem je zmeraj zlitina (ponavadi cink in aluminij), drugod po svetu pa kujejo tudi jeklene. Al/Zn iaito je po svojih karakteristikah precej podoben pravemu meču, vendar obstaja majhna razlika v težiščih. Obnašanje jeklenega iaita je odvisno od postopka kovanja, bolj kot je pristno originalu, bolj bo podoben v karakteristikah. Pri najboljših iaitih je razlika samo v brušenju!

shinken (真剣) – “pravi meč”. “Pravi” v pomenu nabrušen. Shinken lahko imenujemo katerikoli oster meč, imitiran po zgodovinskih japonskih mečih, nihonto (日本刀). Poznamo še dodaten izraz, shinsakuto (新作刀), meči izdelani po tradicionalni metodi. Da dobi meč naziv shinsakuto ga mora skovat uradno priznan japonski kovač, tak meč po njihovih zakonih ni orožje, ampak umetnost, s pristnim certifikatom, ki potrjuje njegov izvor. Zaradi majhnega števila tradicionalnih kovačev (~250), dolgo trajajočega postopka in kosovne omejitve, imajo ti meči visoke cene, od US$ 6000 naprej, samo za rezilo!

bokken (木剣) – lesen meč (na Japonskem bolj znan kot bokuto (木刀)), ki je po obliki, teži in rokovanju podoben japonskim mečem. Samuraji so uporabljali bokkene že v srednjem veku, kot “varno” in poceni nadomestilo za pravi meč pri treningu. Vendar bokkenov ne smemo podcenjevati. Zaradi svojih odličnih karakteristik v razmerju teža : trdota : balans, so se pogosto uporabljali tudi kot orožje. Tako je na primer najznamenitejši japonski mečevalec Miyamoto Musashi (宮本 武蔵) večino svojih dvobojev končal z bokkenom.

keikogi – obleka za trening. Šito po tradicionalnem zgledu. Danes se uporabljajo za iaido večinoma polsintetični materiali (rayon). Na voljo pa so tudi bombaž in svila. Keikogiji obstajajo v raznih barvah in tudi z različnimi vzorci. Vendar stare šole sledijo zmernim estetskim pravilom in zato večinoma uporabljajo keikogije v črni, temno modri ali beli barvi. V klubu za to veščino uporabljamo črni keikogi.

shitagi – spodnje oblačilo. Nosi se pod keikogijem. Bele barve, krajši od keikogija, bombaž.

obi – pas. Obi trdno zaveže ohlapna dela keikogija. Vozel se naredi na hrbtu. Prav tako drži sayo (nožnico) katane na mestu. Večinoma bombažni, volneni ali svileni. Obi je praviloma enake barve kot keikogi.

hakama – hlače. Izmed večih vrst hlač v japonski garderobi, je hakama najbolj asociirana s samuraji, aristokracijo in shinto religijo. Hlačnice sestavljajo 7 gub, asimetrično razporejenih, ki simbolizirajo 7 vrlin bushida – bojevniškega kodeksa. Materiali segajo od polsintetičnih, do bombaža, volne in svile. Stare šole se držijo črnih in temnomodrih barv. Bela se uporablja izjemno redko in je ponavadi, kot v kendu, asociirana z zelo visokimi rangi. Črtaste hakame se uporabljajo izrecno za slavnostne namene – prezentacije na festivalih. V klubu uporaljamo črne.

zekken – našitek ki te indentificira na tekmovanjih in izpitih. Obstajata dve različici in sicer nacionalna in mednarodna.