Komei Juku IAI-JUTSU

Glavna organizacija za stare šole (koryu) je Nippon Kobudo Kyokai (日本古武道協会 – lit. “Japonska Skupščina za Stare Borilne Veščine”). Ta je namenjena promociji japonske kulture in starih borilnih tradicij ter ohranjanju lastne bojevniške identitete na Japonskem. Ne promovira se mednarodno, zato je njihova stran tudi samo v japonščini – kdor hoče spoznati stare tradicije, se mora naučiti tudi japonščine, to je njihov maxim. Oni preverjajo identiteto starih šol (tistih, ki se prijavijo), kdor je pri njih registriran je legitimen, z žigom cesarja!

Pri njih je prijavljena tudi naša šola Muso Jikiden Eishin Ryu, ki jo predstavlja Sensei Sekiguchi Takaaki Komei, 21. Soke (link). Nippon Kobudo Kyokai ima vsako leto predstavitve v Nippon Budokanu (日 本武道館 – lit. “Japonski center za borilne veščine”) v Tokyu. Šolo Muso Jikiden Eishin Ryu prestavlja samo Sekiguchi Takaaki Komei, 21. Soke (link).

Predsednik šole Sekiguchi Takaaki KOMEI, 21. Soke

21. soke (glavni mojster) naše šole je Sekiguchi Takaaki Komei.

Predsednik: Komei Juku Iaido Honbu Dojo
Predsednik: Mednarodne Iaido Zveze
Predsednik: Nihon Koden Bujutsu Iaido Renmei

Član: Nihon Budokan
Član: Nihon Kobudo Združenje
Član: Nihon Kobudo Kyokai

 

Sekiguchi Takaaki se je rodil 20.03.1946 v Hanyu City, Saitama Prefektur na Japonskem. Kot poveljnik se imenuje Sekiguchi sensei Komei, beseda je sestavljena iz dela njegovega imena Ko in dela Meibukan  Mei, iz spoštovanja do svojega Mojstra Soke Masamitsu Onoe- senseia. V Meibukan – Dojo-ju, se je Sekiguchi sensei učil vaj z pravim mečem- Shinken. Sekiguchi sensei je vadil vsak dan v času njegovega urjenja (tudi v nedeljo) ni manjkal noben dan. Leta 1980 je Sekiguchi Komei sensei prevzel težki položaj 21. glavnega mojstra – Jyukucho. Od tega časa živi, dela in poučuje Sekiguchi Komei – Soke Muso Jikiden Eishin Ryu Iai-Jutsu in Komei Jyuku Iaido, svoje življenje in energijo je posvetil temu, da širi tehnike in filozofijo njegove šole po celem svetu. Sekiguchi – Soke je obiskal že 50 držav na vseh kontinentih. V času svojega študija je spoštoval judo, kendo in karate, ter jih redno in zvesto treniral.

Nedavno je dodal novo pomožno šolo, Ryoen-ryu Naginatajutsu (tehnike z naginato in kowakizashijem), ki jo je vodi Shimizu Nobuko po dolgih letih učenja v Jikishinkage-ryu Naginatajutsu (8. dan) in Muso Jikiden Eishin-ryu Iaijutsu (Jikimon kenshi).

ŠOLA

Naša šola, Muso Jikiden Eishin-Ryu, je stara šola japonskega mečevanja. V glavnem se uči iaijutsu, del tehnik je tudi standardiziranih kot kate za 2 osebi (kumitachi – kenjutsu). Kot v vseh starih šolah je mečevanje sicer v ospredju, vendar je dejanski predmet učenja Heiho (pot samuraja) in kot vsaka stara šola vsebuje tudi pomožne veščine, predvsem Itabashi-ryu bojutsu (tehnike z dolgo palico) in Natsubara-ryu yawara/jujutsu (tehnike rokoborbe); ti dve pomožni šoli sta danes ohranjeni le v fragmentih.

Ustanovitelj naše šole je Hayashizaki Jinsuke Minamoto no Shigenobu. Živel je v Času države v vojni ~ Sengoku jidai in Azuchi-Momoyama periodi, 1546-1621. Kot z mnogimi znanimi mečevalci iz starodavnih časov je malo znanega o njegovem življenju. Odraščal je v dobi polni vojaških spopadov. Mečevanja bi se naj učil že od zgodnjega otroštva z namenom, da maščuje očetovo smrt. Nekega dne je šel v svetišče Myojin, kjer je dobil inspiracijo za novo tehniko hkratnega potega meča iz nožnice in poseka nasprotnika. Legenda pravi, da je tako posekal očetovega morilca in nato šel na potovanje samuraja/bojevnika ~ Musha shugyo… kakorkoli pravijo legende, vsekakor je neizpodbitno, da je treniral iz rane mladosti in že kot mlad samuraj doživel in preživel mnogo bitk. Bil je odličen mečevalec, nadarjen in izkušen, kar potrjuje dejstvo, da je prejel pri demonstraciji pred Toyotomi Hideyoshijem, regentom, ki je združil Japonsko v enotno državo, naziv tenka muso ~ ni enakega pod nebom. Na koncu se je ustalil in ustanovil šolo, ki jo je poimenoval Shinmei Muso-ryu. Dobro se je znašel v kakršnikoli družbi in se družil z vsemi – redkost za pripadnika ponosne samurajske kaste. Opisujejo ga tudi kot popotnika, ki je najraje potoval na hrbru počasnega vola. O njegovi smrti je znanega še manj kot o njegovem življenju, navajajo se letnice 1616, 1621, spet drugje  najdemo podatek, da je v pozni starosti nenadoma izginil, oz. se zatekel nekam v daljne province. Hayashizakijeva šola je večkrat menjala imena ( Hayashizaki-ryu, Jushin-ryu…), vplivala in bila izvor mnogih šol iaida.

Izrednega pomena za šolo je bil 7. soke, Hasegawa Chikaranosuke Hidenobu (Eishin), po katerem je šola tudi dobila njeno današnje ime. Šolo je močno formaliziral, priredil za uporabo katane (osnova je bil tachi) in dodal nove tehnike iz tatehize, ki jih poznamo danes v sklopu chuden waze (tatehiza no bu). Mnogo generacij po tem je veščina Eishinove šole ostala skrivna in privilegij bojevitega klana Tosa.

 Seznam kat:

MJER Waza Lista

ZGODOVINA

Naša šola uči tehnike Musō Jikiden Eishin-ryū  šole iaijutsa. Ta šola spada med tako imenovane »stare šole«, koryū, zato se velikokrat uporabi poimenovanje iaijutsu namesto iaido. Korenine te šole ležijo v fevdalni Japonski, Azuchi-Momoyama periodi (1568-1603), času po dobi Sengoku jidai (»doba države v vojni«, najbolj krvavemu delu japonske zgodovine, času stalnih vojn med velikimi klani Japonske v tekmi za naslov šoguna) in predstavlja dobo združevanja Japonske v državo, kakršna obstaja še dandanes. Azuchi-Momoyama periodo zaznamujejo največje bitke japonske zgodovine (bitka pri Nagashinu (Nagashino no Tatakai); bitka pri Yamazakiju (, Yamazaki no Tatakai), bitka pri Komakiju in Nagakuti (, Komaki-Nagakute no Tatakai), in poslednja bitka pri Sekigahari (Sekigahara no Tatakai), ki potrdi šoguna Tokugawo in zaznamuje začetek Edo periode (Tokugawa bakufu)).

V tem obdobju je bilo praktično znanje mečevanja (hitro in efektivno) cenjeno bolj kod kadarkoli prej v japonski zgodovini. Do takrat so se samuraji odlikovali predvsem kot odlični konjeniki in lokostrelci*, meč je bil stransko, »zaščitno« orožje (izvor samurajev, bojevniške kaste, je še zmeraj predmet številnih vročih debat; povsem znano je le dejstvo, da so njihove začetne tehnike bojevanja skoraj identične nomadskim konjenikom sibirskih step, torej uporaba konjev in lokostrelstvo).

(*) Borba v Heian in Kamakura periodi (794 – 1333) je bil celoten obred. Temeljila je na številnih dvobojih z loki, kjer se je en samuraj predstavil (zakričal svoje ime in izstrelil žvižgajočo puščico) in izzval nasprotnika na dvoboj. Kadar sta vojski trčili druga v drugo se je bitka končala v hudem vrvežu. Samuraji so takrat nosili težke oklepe tipa oyoroi, ko so izstrelili vse puščice so napadli s sulicami in meči. A tudi to običajno ni prineslo končnega rezultata, zato so drug drugega poskušali vreči s konjev in nadaljevali borbo na tleh, izvlekli so nože in skušali zabosti nasprotnika skozi šibke točke oklepa.

A s prehodom iz Kamakura v Muromachi periodo (katere konec označuje Sengoku jidai) se je spremenil način bojevanja. Prevladovala so obleganja gradov in boj proti mnogim nasprotnikom v zelo omejenih prostorih, situacije, kjer uporabnost loka močno upade. Razcvetelo se je mečevanje in katana je nadomestila yumi (jap. asimetrični lok) kot simbol samurajev. Znanje in izkušnje, ki so jih samuraji nabrali v teh bitkah, se je utelesilo v številnih šolah mečevanja, ki so se ohranile kljub nastopu dokaj mirnega obdobja po združitvi Japonske. Bitk ni bilo več, a samuraji so še zmeraj našli zaposlitev, le okoliščine bojevanja so se spremenile. Prepiri med klani in kriminalnimi organizacijami (yakuza), tolpe, ki so pustošile po podeželju, ropanja in nočni umori, situacije, v katerih so zaželeni profesionalni bojevniki, ki so vešči ravnanja z orožjem. Samuraji so opravljali vse kar jim je naročil gospod, mnogi, ki so izgubili/zapustili svojega gospodarja pa so postali ronini in se pustili najeti komurkoli, ki jih je zmogel plačati. Tudi tehnike mečevanja so se spreminjale temu primerno (borba brez oklepov, nepričakovani napadi v vsakdanjih situacijah,…), vse je postalo močno ritualizirano, meč je pridobil status sakralnega objekta bojevnikov, predstavljal je dušo samuraja.

Evropa in Japonska

Zanimivo je primerjati dva geografsko in zgodovinsko tako oddaljena svetova. Mnogi običaji se razlikujejo, a bojevniški kulturi sta v svojem jedru skoraj identični. Oba svetova sta bila razdeljena med številne klane ob začetku srednjega veka, vzpostavil se je fevdalni sistem in vojske, ki so jih sestavljali neprofesionalni vojaki, so bile zamenjane s skupinami elitnih bojevnikov (vitezi in samuraji), katerih življenje in smrt je zaznamovala borba, konjeništvo, dvoboji in čast. Meč je v obeh kulturah postal sakralni objekt, predmet številnih sag in mitologije. A zanimiva je še predvsem podobnost japonske in evropske bojevniške kulture, na področjih izdelovanja oklepov (težki oklepi iz plošč in verižne srajce; plate armour, chainmaille), mečev (zelo trda, ostra rezila) in borbenega znanja, ki se je skoncentriralo na direkten, efektiven boj, z namenom hitro pokončati nasprotnika, in le malo neoborožene borbe (rokoborba/jujitsu, zelo malo fokusa na udarcih in brcah).

V Evropi je nato zgodovina popolnoma izpodrinila bojevniško elito, nastale so sodobne nacije z vojskami rekrutov. Posameznikovo borbeno znanje ni imelo pomena, bistvene so bile taktike na ravni bataljonov. Mečevanje je postalo predmet dvobojev bogatih plemičev in meščanov, iz viteškega meča se je razvil rapier, iz rapierja epee in foil, nastalo je moderno sabljaštvo, danes olimpijski šport, ki pa je ohranilo le tradicijo poznega dvobojevanja med meščani.

Na Japonskem so samuraji obdržali svoj položaj precej dlje (skoraj do konca 19. Stoletja), a tudi njih je zgodovina izpodrinila. V sklop modernizacije Japonske je spadala tudi opustitev kaste samurajev, ki je več kot pol tisočletja vladala Japonski. Nekdanji samuraji so se znašli brez zaposlitve, mnogo se jih je pridružilo moderni vojski kot oficirji, drugi so se pridružili številnim neuspešnim uporom zoper moderni vladi. A kljub novim tehnikam bojevanja so mnoge družine in šole obdržale stare tradicije mečevanja in jih tako ohranile do danes v obliki iaida, iaijutsa, kenda, kenjutsa, battojutsa…

OPREMA

Meči

iaito (居合刀) – vrsta mečev (nenabrušenih), ki se uporabljajo za vadbo iaida (dobesedni prevod je: rezilo/meč za iai). Izraz je dokaj nov, zgodovinsko se nenabrušenemu meču reče mogito (模擬刀), “nepravo rezilo/meč”. Iaito skovan na Japonskem je zmeraj zlitina (ponavadi cink in aluminij), drugod po svetu pa kujejo tudi jeklene. Al/Zn iaito je po svojih karakteristikah precej podoben pravemu meču, vendar obstaja majhna razlika v težiščih. Obnašanje jeklenega iaita je odvisno od postopka kovanja, bolj kot je pristno originalu, bolj bo podoben v karakteristikah. Pri najboljših iaitih je razlika samo v brušenju!

shinken (真剣) – “pravi meč”. “Pravi” v pomenu nabrušen. Shinken lahko imenujemo katerikoli oster meč, imitiran po zgodovinskih japonskih mečih, nihonto (日本刀). Poznamo še dodaten izraz, shinsakuto (新作刀), meči izdelani po tradicionalni metodi. Da dobi meč naziv shinsakuto ga mora skovat uradno priznan japonski kovač, tak meč po njihovih zakonih ni orožje, ampak umetnost, s pristnim certifikatom, ki potrjuje njegov izvor. Zaradi majhnega števila tradicionalnih kovačev (~250), dolgo trajajočega postopka in kosovne omejitve, imajo ti meči visoke cene, od US$ 6000 naprej, samo za rezilo!

bokken (木剣) – lesen meč (na Japonskem bolj znan kot bokuto (木刀)), ki je po obliki, teži in rokovanju podoben japonskim mečem. Samuraji so uporabljali bokkene že v srednjem veku, kot “varno” in poceni nadomestilo za pravi meč pri treningu. Vendar bokkenov ne smemo podcenjevati. Zaradi svojih odličnih karakteristik v razmerju teža : trdota : balans, so se pogosto uporabljali tudi kot orožje. Tako je na primer najznamenitejši japonski mečevalec Miyamoto Musashi (宮本 武蔵) večino svojih dvobojev končal z bokkenom.

naginata (なぎなた, 薙刀) – v direktnem prevodu “meč na palici”, v Evropi bi to orožje enačili z viteško helebardo. Rezilo je izdelano po enaki metodi kot pri katani, tudi sistem nastavljanja v tsuko (ročaj) je enak. Po navadi ima ščitnih (tsubo) med rezilom in ročajem. Naginate ki jih uporabljamo v klubu so dolge od 210 cm do 240 cm.

Obleka

keikogi – obleka za trening. Šito po tradicionalnem zgledu. Danes se uporabljajo za iaido večinoma polsintetični materiali (rayon). Na voljo pa so tudi bombaž in svila. Keikogiji obstajajo v raznih barvah in tudi z različnimi vzorci. Vendar stare šole sledijo zmernim estetskim pravilom in zato večinoma uporabljajo keikogije v črni, temno modri ali beli barvi.

shitagi – spodnje oblačilo. Nosi se pod keikogijem. Bele barve, krajši od keikogija, bombaž.

obi – pas. Obi trdno zaveže ohlapna dela keikogija. Vozel se naredi na hrbtu. Prav tako drži sayo (nožnico) katane na mestu. Večinoma bombažni, volneni ali svileni.

hakama – hlače. Izmed večih vrst hlač v japonski garderobi, je hakama najbolj asociirana s samuraji, aristokracijo in shinto religijo. Hlačnice sestavljajo 7 gub, asimetrično razporejenih, ki simbolizirajo 7 vrlin bushida – bojevniškega kodeksa. Materiali segajo od polsintetičnih, do bombaža, volne in svile. Stare šole se držijo črnih in temnomodrih barv. Bela se uporablja izjemno redko in je ponavadi, kot v kendu, asociirana z zelo visokimi rangi. Črtaste hakame se uporabljajo izrecno za slavnostne namene – prezentacije na festivalih.

tabi – obutev, ki je del tradicionalne japonske kimone, prav tako pa jo povezujejo s Samuraji iz časa fevdalne Japonske. Največkrat se pojavljajo v beli barvi, ki so primerni za treninge in formalna srečanja.